1 / 6
2 / 6
3 / 6
4 / 6
5 / 6
6 / 6

The Woods
Cinque Terre
Mountains and fjords
Northern Lights
Nature and sunrise
Snowy Mountains

Tretji del

Ljubezen gre skozi želodec.

tretja fotka

Ljubezen gre skozi želodec. In če te ma ena v želodcu, je najpametneje čim prej odnehati. Zdej. Eni smo nadarjeni, pa malček potegnemo, itak večja katastrofa ne more biti, kakor že je.

Pa vendar sem popustil. Zdej. To je tut tko.
Ali sem popustil zaradi kmečke lepotice ali že spet ene štajerke, to se pa niti ne spomnim. Se pa spomnim, da sva zajahala 6-tko skupaj, se tam obešala na štangi, se majala v ritmu prometa, občasno celo dotikala, a to ničesar ne prejudicira na troli ob 2h. Če bi to kaj pomenilo, bi bili že vsi poženjeni, pa so raje lih zaradi tega ločeni.
Ok, no.
Pol izstopiva na Bavarskem, pa se nisva nič dogovarjala. Še celo živjo se vidiva, pa to. Potem pa takoj na pločniku:
"O, živjo a si spet ti?"
V resnici ni bil živjo, a uganeš kaj je bilo, ja zdravo, kaj pa drugega, že spet ena Štajerka. Ampak to ne kar katera ampak orto. Mariborčanka. To je mal kot Štajerc na kvadrat. Dupli Štajerc. Kar pa zame nikoli ni bil problem, saj sem celo na pol od tam. Zdej a je na pol al koliko ne bo nikoli jasno, ker je Matjaž smrtno resno trdil, da Štajerska še nikoli ni bila v Celju. In se zato ne bi čudil, če se ne konča koj za Duplekom, in Prleki že niso Štajerci, a o teh detajlih, bi bilo treba aboriđina povprašati. Sam sem samo površni opazovalec, ki prav z veseljem registrira take folklorne ocvirke. Koliko je pa definiranega pa pojma nimam. Zame je bila Štajerska takoj ko sem krof pojedel.
Ter nadaljujeva debato dol po Titovi. Pri Metalki na Miklošičevo od tam na Tromostovje, tam do Šuštarskega, pri Škuci na Reber, ena skrita gasa, sicer pa precej popularna, med znalci. Preden se priključi Osojni poti, je en fajn razglednik, takoj pod hišo v kateri se godi Vesna. Na tem razgledniku sva se nazaj grede ustavila in bila sva že tako zaljubljena da do sape nisva mogla. Kot rečeno gor grede sva ubrala Mačjo stezo, meni sila ljubo. Grad v tistih časih sploh ni bil zrihtan. Ne vem če niso še siromaki gor stanovali. Tisti, ki drugje niso dobili prostora. Okolica je bila sicer vzdrževana a samo pod minimum, brez kakršnega namiga na današnja prepucavanja. Vse eno je opojno popoldne smuknilo v dišeč večer, kjer sva se na Šancah že dotikala.